Pesmica o Ječmenu

V resnici v srcu ne čutim nobene potrebe po tem, da bi napisal pesmico o ječmenu. Tudi posebnega navdiha ne čutim, zato bo ta pesmica napisana bolj na silo. Edini razlog, zaradi katerega bo pesmica nastala, je, da veliko ljudi obišče Blog z Vsebino zato, da bi se poučili o ječmenu in vseh lepotah in ugodnostih, ki nam jih nudi. Ker sem razpravo o ječmenu in ječmenovem sladu že napisal, z zapisi o ječmenu pa bi rad privabil še več nič hudega slutečih bralcev, mi ne preostane drugega, kot da o ječmenu napišem še pesmico. Takole gre:

Marca sem s koso na polje odšél.
Edino kar v srcu zares sem želel,
Da prav silovito bi ječmen požel,
V snope ga zvezal in v mlinu ga zmlel.

“Eh, kaj pa je tole,” sem v brk si dejal.
“Da nič ni ječmena, mar vidim sploh prav?”
Ječmen, hej ječmen, kam zdaj si se skril,
Émocije silne si v duši vzbudil.

“Je mar sploh že čas, al’ naj čakam jesen?”
Empirično ječmen je marca zelén,
Če zdaj ga požanjem, bo sploh kaj semen?

Medved pa v grmu pripravlja se skrit,
Endivijo zoba in čaka na svit.
Napadel bo ječmen, požrl ga kot nekdo, ki zelo rad in zelo hitro ter silovito jé.

Zdaj, ko je pesmica napisana, sem se odločil, da bo njen naslov Žetev ječmena. A postoj za trenutek, pesmica Žetev ječmena ni le pesmica, hkrati je tudi uganka. Uganka se glasi takole: kdo zelo rad in zelo hitro ter silovito jé? Šele ko si bralec odgovori na to vprašanje, lahko pesmico prebere v celoti in tako v polnosti doume njeno kompleksno zgodbo. In še namig: rima in ritem zadnje kitice v primeru pravilnega odgovora postaneta takšna, kot se spodobi. Pravilni odgovor bo objavljen le na izrecno zahtevo bralstva, sicer pa naj vsak poskrbi zase.

Medved na sliki je pojedel toliko ječmena, da mu že gleda iz ust. Počuti se slabo, zato je za pomoč poprosil tovariša Tita.