Kvasovke

Končno je napočil čas, da napišem novo objavo. Začela se bo približno takole:

Moje najljubše domače glive so kvasovke. Velja celo več, kraljestvo gliv je moje najljubše kraljestvo živih bitij, saj rastejo hitreje kot rastline in jih je zato bolj zanimivo vzgajati, po drugi strani pa so mnogo bolj ubogljive in nezahtevne kot živali. Toda šalo na stran.

Kvasovke so vzgajali in uporabljali že stari Egipčani in sicer predvsem zaradi koristi, ki so si jih od njih obetali. Izdelovale so jim pivo in kvasile kruh, za kar jih uporabljamo še dandanes, le da poleg piva izdelujejo tudi vse ostale alkoholne pijače, ki jih imamo. Morda so tudi egipčanom izdelovale poleg piva še druge alkoholne pijače, ampak nisem prepričan, če je v tistih krajih raslo grozdje, iz katerega bi lahko kvasovke naredile vino. Po drugi strani pa sem prepričan, da žganih pijač Egipčani niso poznali, ker niso poznali postopka destilacije. Izumili so ga šele Arabski učenjaki.

Kvasovke, kakršne v resnici so.

Povejmo še nekaj besed o samem izvoru besede “kvasovka”. Kvasovke so svoje ime dobile po kvasu. To je očitno že iz same zgradbe obeh besed. Obe se namreč začneta na črko k, sledijo pa jima tudi druge črke abecede, naprimer v, s in a, ne nujno v tem vrstnem redu, pa vendarle … Za nameček imata obe besedi isti koren, “kvas”. Sklenemo torej lahko, da se kvasovke imenujejo tako kot se zato, ker so doma v kvasu in so z njim tako tesno povezane.

Kvasovke so enocelični organizmi, ki pa se lahko nekako združijo tudi v večje enote. Tako vsaj pravi teta Wikipedija, ampak jaz tega ne razumem in me tudi ne zanima. Kvasovke so velike od nekaj do nekaj 10 mikrometrov, odvisno od tega kateri vrsti pripadajo. Da, prav ste prebrali, obstaja več vrst kvasovk. Dejansko je vrst kar veliko, razlikujejo pa se po marsičem. Vsem vrstam je skupno, da jejo sladkor in iz njega delajo ogljikov dioksid in etanol, razlikujejo pa se po tem, kakšna temperatura in kislost okolja jim najbolj ustreza, kako dišijo, kaj še delajo poleg alkohola in ogljikovega dioksida, kako velike so etc. Skratka, biotska pestrost družine kvasovk je brezmejna!

Življenjski cikel kvasovk

Če želimo imeti doma kvasovke, jim moramo priskrbeti ustrezno domovanje, na primer steklenico. Kvasovke res niso izbirčne. Bolj pomembno je, kaj je v steklenici poleg njih. Za začetek mora biti tam nekaj vode, v kateri bodo kvasovke lahko plavale. Poleg tega kvasovke rabijo hrano. Za golo preživetje jim zadošča že navaden sladkor, vendar pa kvasovke, ki bodo rasle v takšnem okolju, ne bodo kaj preveč zdrave. Dejansko niti ne bodo kaj preveč rasle, ampak bodo samo jedle sladkor in izdelovale alkohol, dokler se ne bodo na lepem utopile v njem, česar pa nočemo. Da se bodo kvasovke množile in rasle, potrebujejo vitamine, minerale in beljakovine. Najboljšo kombinacijo teh stvari najdemo v sladnem ekstraktu ječmena. Kupimo ga lahko v specializirani trgovini ali pa ga z nekaj truda naredimo kar sami doma. Za to potrebujemo ječmenov slad in toplo vodo. Ječmenov slad najprej zmeljemo, da se encimi iz njegove notranjosti lahko sprostijo v okolico. Potem ga damo v toplo vodo (62,5 stopinj Celzija) in počakamo eno uro in pol, da encimi razgradijo škrob v sladkor, ki ga bodo kvasovke jedle. Poleg tega encimi tudi na nek poseben način predelajo beljakovine v sladu, da jih kvasovke raje jejo, ampak tega jaz ne razumem. Temu se potem reče sladni ekstrakt. Ko je to opravljeno, dobljeno zmes ohladimo na sobno temperaturo, pri kateri se kvasovke dobro počutijo. Po potrebi lahko zmes tudi razrečimo, tako da je razmerje med vodo in sladom 10:1. Potem damo v zmes kvasovke. Aja, pred tem je še dobro, če zmes dobro pretresemo, da vanjo povrnemo kisik, ki se je med segrevanjem izločil. Kvasovke za rast rabijo tudi kisik.

Kvasovke, ki živijo v sodu.

Če dobljeno zmes, v kateri so kvasovke, zdaj močno stresemo in premešamo ter počakamo, da se umiri, lahko pozorno oko opazi, da se z njo ne dogaja nič. Vendar pa je to zgolj iluzija. V resnici se kvasovke 3 do 15 ur po tem, ko jih damo v zmes, skrivaj razmnožujejo, vendar tega ne opazimo, ker so premajhne, da bi jih opazili s prostim očesom. To obdobje življenja kvasovk, čeprav na videz nerazburljivo, je zelo pomembno za njihov nadaljnji razvoj. Ko se to obdobje konča, začnejo kvasovke opravljati delo, za katero so ustvarjene: etanol. To opazimo po izločanju mehurčkov ogljikovega dioksida, ki je stranski produkt razgradnje enostavnih sladkorjev v etanol. V določenih primerih, recimo pri peki kruha, nam je nastajanje ogljikovega dioksida celo pomembnejše od nastajanja etanola, vendar pa to ni prav.

Hitrost nastajanja alkohola je odvisna temperature. Nekatere vrste kvasovk imajo raje neko temperaturo, medtem ko imajo nekatere druge vrste kvasovk raje neko drugo temperaturo, spet tretje pa imajo raje spet neko tretjo temperaturo, ki lahko je, lahko pa tudi ni enaka temperaturi, ki jo imata radi prva ali druga vrsta kvasovk, pač odvisno od tega, katera vrsta kvasovk je katera, kakšna temperatura ji najbolj ustreza in še bi lahko naštevali parametre, ki vplivajo na to, o čemer pišem in po čemer se posamezne vrste kvasovk, katerih optimalne temperature delovanja se med seboj razlikujejo, razlikujejo med seboj. Če hočemo, da se proces upočasni, damo steklenico v hladilnik.

Sčasoma pride do tega, da kvasovke pojejo ves sladkor, ki ga imajo na voljo. Če v zmesi do tedaj še ni prevelikih količin alkohola, kvasovke ne bodo umrle ampak se bodo le potuhnile in počakale, da jim pod zob pride nov sladkor. Raziskave, ki sem jih do sedaj opravil, kažejo, da kvasovke brez škode preživijo en teden v hladilniku, morda tudi več. Če želimo, lahko kvasovke tudi zamrznemo, vendar to zahteva nekoliko več spretnosti in glicerola, ki ga kupimo v lekarni. Naredimo takole: kvasovke v hladilniku težijo k temu, da se usedejo na dno zmesi. Ko se to zgodi, tekočino z vrha odlijemo, usedlino, bogato s kvasovkami, pa razdelimo na manjše količine. Dodamo jim tretjino glicerina, dobro premešamo in damo v zmrzovalnik. Načeloma naj bi tako shranjene kvasovke preživele dolgo časa, ampak tega še nisem uspel preveriti. Tekočina, ki smo jo odlili z vrha, je pivo. Sicer nima dodanega hmelja in zato ni grenka, ampak v sili hudič še muhe žre.

Moje najljubše kvasovke so Safale US-05. Kupil sem jih na internetu in jih dobil po pošti. Trenutno jih imam 2 litra v hladilniku in 2 dcl v skrinji, nekaj gramov pa jih imam v obliki praška v omari. Imam jih zelo rad.

Motokultivator

Moj najljubši kos kmetijske mehanizacije, ki ga imam doma, je poleg srpa in kladiva predvsem Motokultivator. V prihodnje bo beseda tekla o njem, saj so si preostali dve orodji za svoj simbolj vzeli ljudje, ki jih ne spoštujem.

Motokultivator je silen kot strela

Motokultivator označuje zelo širok spekter mehanizacije, zato moram bralca, ki od njega pričakuje preveč, že takoj razočarati. Moj motokultivator je med manjšimi na trgu in ima le dve funkciji: frezanje njive in bujenje radosti v mojem srcu. Pravzaprav sem v dilemi, ali naj motokultivator kličem motokultivator ali freza. Oba pojma lahko pomenita več različnih stvari, zato je izbira do neke mere arbitrarna. Izbral sem motokultivator, ker se sliši bolj moško.

Žene ga motor Tomos Umo 08 z dvema kilovatoma konjskih moči, ki deluje na mešanico bencina in olja. Zrak za pripravo gorivne mešanice dobiva skozi oljni filter, v katerem se nahaja motorno olje SAE 20. Vse zgoraj naštete lastnosti ga naredijo na njivi malodane neustavljivega. Edina stvar, ki ga loči od neustavljivosti, je specialna zavorna gred, o kateri bom več napisal kasneje. Motor je bil tako kot jaz izdelan že daljnega leta 1987, vendar je bil pred kratkim obnovljen in gre kot ura.

Tomos

Motokultivator ima eno pomožno kolo, ki ga uporabimo za premikanje po travniku in dvorišču, da vsega ne razrijemo. Ko gremo na njivo, kolo snamemo in motokultivator se premika s pomočjo posebne vrteče gredi s kot britev ostrimi noži, ki reže in rahlja prst, prek katere se motokultivator pelje. Vrteča gred je na motor povezana prek posebne centrifugalne sklopke, podobne, kot jo najdemo v motorni žagi Stihl. Pri velikih obratih motorja se rotor sklopke zaradi centrifugalne sile razširi, sklopka “zagrabi” in gred se začne vrteti. Pri nizkih obratih se opisani proces ne izvrši in gred miruje.

Ločimo dva načina delovanja vrteče gredi, ki zvezno prehajata eden v drugega. Prvi način se imenuje “vožnja”. Ta način delovanja služi za premikanje motokultivatorja na željeno lokacijo. Za aktivacijo tega načina motorju enostavno dodamo plin in s krmilom usmerjamo gibanje motokultivatorja, ki se po gredi vozi, kot da bi bila kolo. Drugi način delovanja se imenuje “frezanje”. Za aktivacijo tega načina prav tako kot za vožnjo dodamo plin, vendar pa poleg tega krmilo motokultivatorja silovito pritisnemo navzdol, da specialno zavorno gred zarijemo v zemljo. S tem motokultivatorju preprečimo gibanje v vzdolžni dimenziji smeri osi x desnoročnega koordinatnega sistema. Gred se zaradi silne moči motorja kljub temu vrti naprej in ostri noži, pritrjeni nanjo, začno neusmiljeno cefrati prst, ki se nahaja pod motokultivatorjem, na drobne kosce, čemur pravimo frezanje.

Motokultivator

Lepota uporabe motokultivatorja je v tem, da omogoča kombinirano uporabo “vožnje” in “frezanja”. S precizno regulacijo sile, s katero zavorno gred tiščimo v zemljo, lahko kombiniramo “vožnjo” in “frezanje” ter tako ceframo zemljo na poti, po kateri se pelje motokultivator, na drobne kosce. To s pridom uporabljamo spomladi na njivah in vrtovih, saj tako hitro in učinkovito zrahljamo in prezračimo prst, ki jo je botra zima za seboj pustila hladno, mrzlo, vlažno, težko in nerodovitno.

Fundi

Ko mi je prejle prišla na misel ta ideja, sem si dejal: “Glej ga zlomka, odlična ideja!” Namreč ideja, da napišem razpravo o fundiju.

Nazadnje sem ga jedel v petek v krogu prijateljev. Bil je sirov, čeprav poznamo več različnih vrst. Fundi se v originalu pravilno napiše fondue, vendar se mi takšen zapis zdi rahlo snobovski, poleg tega pa imam fundi tako rad, da sem njega ime poslovenil. Torej, poznamo sirov, mesni in čokoladni fundi. Nekateri ljudje poznajo samo eno izmed teh vrst in so potem presenečeni, ko vidijo, da je fundi lahko tudi drugačen, kot so si ga predstavljali. Kot primer lahko navedem, da nekateri ljudje pričakujejo, da bo fundi čokoladni, kar zaenkrat na naši domačiji sodi v rubriko zablod. Fundi je sirov.

Fundi

Če gledamo bolj na splošno je fundi jed, ki se jo postreže v posodi, ki se jo sproti greje in v katero pomakamo kakšne druge stvari, ki jih potem pojemo. V primeru sirovega fundija je v posodi raztaljen sir, v katerega pomakamo kruh. V primeru čokoladnega fundija je v posodi raztaljena čokolada, v katero pomakamo, kar se v čokolado ponavadi pomaka. Bojda je to sadje. V primeru mesnega fundija je v posodi raztaljeno olje, v katerega pomakamo meso. Bistvena razlika mesnega fundija je, da se ne imenuje po snovi v posodi, ampak po tem, kar pomakamo vanjo. Zanimivo dejstvo, kajneda? Razlikuje se tudi po tem, da ni dovolj, da meso zgolj pomočimo v olje, ampak mora tam ostati dovolj dolgo, da se slastno zapeče in ga potem z užitkom pojemo. Mesni fundi je pa res poln presenečenj. Sicer ga pa ne odobravam preveč, ker imam rajše sirov fundi.

Pomembna komponenta fundija, poleg tega, da nas prijetno nasiti, je tudi družabna. Pomakanje hrane v skupno skledo je prijetna popestritev prijateljskega druženja, ki pomaga navezati in utrditi družbene povezave med udeleženci dogodka. Fundi so se spomnili Švicarji, v nadaljevanje tega stavka pa bi rad vpletel razlog, zakaj ta zanimivost sodi v odstavek o družabni komponenti fundija, pa se mi zdi, da ga ni. Tako pač je, fundi ima družabno komponento, izumili pa so ga Švicarji.

Fundi

Za pripravo in postrežbo fundija obstajajo posebne posode, kakršno imam tudi sam. Izdelana je iz kovine in prevlečena s fino prevleko, ki preprečuje prijemanje sira. Genialno! K posodi sodi špecjalen podstavek, ki omogoča namestitev posebne posode, v katero damo etanol gorilni, 96%. Posebna posoda je namenjena ogrevanju posode s fundijem, zato ima izdelane tudi špranje za dovod zraka, ki ga gorilni etanol potrebuje za gorenje. Špranje s posednim mehanizmom lahko odpiramo in zapiramo ter tako nadzorujemo temperaturo fundija. Sedaj pride na vrsto pesmica:

LONEC ZA FUNDI

Lonec za fundi
na mizi stoji,
okrog njega se stiska
mnogo ljudi.

Vilico zlato vsak v roki drži,
kruh pomakati v skledo hiti.
Hitro, brž hitro, pojejmo fundi,
hitro, brž hitro, da se ne pohladi.

K priboru za fundi sodijo tudi vilice, na katere nabadamo stvari, ki jih želimo pomakati v fundi, in jih s pomočjo le-teh, potem ko so enkrat nabodene nanje, tudi pomakamo vanj. Preostanek te razprave bom posvetil svoji najljubši vrsti fundija, sirovemu fundiju. Naj na tem mestu posebej poudarim, da si stvari, ki jih pišem, z izjemo pesmic, ne izmišljujem, ampak so plod mojih bogatih življenjskih izkušenj.

Fundi

Sirov fundi naredimo iz dveh vrst sira, ki izvirata iz Švice. Prva vrsta je splošno poznana in se imenuje ementalec. Druga vrsta ni tako splošno poznana, čeprav bi morala biti. Imenuje se grojer in o njem lahko več preberete tu. Za fundi uporabimo približno vsakega sira pol, lahko pa tudi več grojerja, ker je boljši po okusu in tudi tako na splošno. Deset dekagramov sira na osebo je kar približno prava mera, lahko pa tudi malo čez. Še posebej če je malo čez sestavljen iz grojerja. Sir naribamo. Potem vzamemo česen, ga prerežemo in z njim namažemo posodo za fundi. Prebral sem tudi, da ga je treba streti in prepražiti na olju, ampak statistično gledano je ta verzija priprave manj značilna. Potem damo v posodo rose, približno en deciliter na pol kilograma sira, in začnemo posodo segrevati, v vino pa zamešamo nariban ementalec in grojer. Neumorno mešamo, dokler se sir ne raztali. Potem v šilce odličnega domačega žganja zamešamo žlico škroba (denimo moke) in oboje zamešamo v raztaljen sir. Ta obred pretvori zmes raztaljenega sira in vina v fundi. Vino in odlično domače žganje ne služita zgolj boljšemu okusu, ampak imata tudi neko vlogo pri agregatnem stanju in strukturi sira. Tako sem prebral na internetu, ampak nisem čisto dobro razumel. Sem pa vesel, da imam dober izgovor za to, da je v fundiju odlično domače žganje. Fundi postrežemo v špecijalni posodi, ki sem jo opisal prej. Pazimo na to, da je fundi ves čas dovolj tekoč in da se ne žge, kar reguliramo z odpiranjem in zapiranjem zračnih rež na posodici za gorilni etanol. V sirov fundi pomakamo na kocke narezan kruh. Večina ljudi to počne z vilicami, najdejo pa se tudi takšni, ki po stari navadi švicarskih pastirjev pomakajo cele kose kruha. Dober tek.

Sirov fundi

Pesmica o kvarkih

Kvarki so vrsta osnovnih delcev, ki sestavljajo protone in nevtrone, poleg tega pa tudi nekatere druge delce, ki jih fiziki delcev imenujejo “osnovni delci”, čeprav to v resnici niso. Kvarki imajo tudi nekatere lastnosti, kot so barvni naboj, električni naboj, spin in masa. Poznamo šest vrst kvarkov, ki imajo imena in se med seboj razlikujejo po zgoraj naštetih lastnostih.

Osebno nisem velik pristaš osnovnih delcev in njihovo raziskovanje se mi zdi ena večjih zablod v fiziki in komajda koristno zapravljanje davkoplačevalskega denarja. Zakaj torej to pišem? Zato, ker sem pred kratkim odkril pesmico, ki govori o kvarkih in mi je zelo všeč. Hitro gre v uho, poleg tega pa je besedilo popolnoma resnično. Pesmica nas nauči vse, kar moremo brez škode vedeti o kvarkih. Gre pa takole:

No in to je pravzaprav vse, kar sem nameraval napisati.

Kvark

k3b

Današnjo zgodbo sem poimenoval AmbroMix11-12, čeprav dejansko ne govori o njem. Zgodba govori o junaštvu, o neminljivem boju malega človeka z neprijaznim, sovražnim okoljem, o njegovem odrekanju in dokončni zmagi dobrega nad zlom. AmbroMix11-12 je zgolj povod. Potem na koncu, ko sem ugotovil, o čem zgodba zares govori, sem jo preimenoval.

No, začelo se je tako, da sem hotel na zgoščenko zapisati nekaj pesmi in jo v skladu z dolgoletno tradicijo poimenovati AmbroMix11-12, to pa zato, ker nastaja na prehodu iz leta 2011 v leto 2012. Ko sem izbral pesmi, ki so mojemu ušesu ljube in jim rad prisluhnem ob dolgih zimskih večerih in kozarcu čaja, sem se odločil preiti k bolj tehničnemu delu svoje naloge: zapisovanju zgoščenke. Ker glasbo v dobršnji meri poslušam s programom Clementine, ki je, mimogrede, najbolj ši predvajalnik za glasbo za operacijski sistem linux, sem že takoj začutil željo po možnosti izvoza igralnega seznama, ki ga ustavarim v omenjenem programu, v program za zapisovanje glasbe na zgoščenko. Želja v začetku mojega boja za pravico ni igrala glavne vloge, vendar pa sem jo kaj kmalu uvrstil na listo neodtujljivih pravic, ki mi kot zavednemu uporabniku linuxa pripadajo.

Program Clementine je ime dobil po citrusu na sliki

Moja prva želja je bila, da bi imel na računalniku že nameščen program za zapisovanje zgoščenk, ki bi bil uporabniku prijazen. Ob namestitvi operacijskega sistema Ubuntu se na računalnik namesti program za zapisovanje zgoščenk (v nadaljevanju PZZZ) Brasero Disc Burner. Njegova prednost je, da je zelo enostaven, vendar je to hkrati tudi njegova velika slabost. Deluje namreč tako, da po trdem disku računalnika iščeš pesmice, ki jih hočeš zapisati na zgoščenko, in ko eno najdeš, jo uvoziš v zapisovalnik. Potem se lahko odpraviš iskat naslednjo pesmico, s tem da te Brasero Disc Burner spet postavi na začetek potu po trdem disku. Tega početja sem bil vrh glave sit že po treh pesmicah. Tedaj mi je v glavo šinila preroška misel, da je programska oprema za operacijski sistem Ubuntu zastonj! In ne samo to, za nameček se skriva le nekaj klikov stran, v stvari, ki se imenuje Ubuntu Software Center. Ne bodi ga len sem se odpravil na svetovni splet in se pri stricu Googlu pozanimal, ali na svetu obstaja tudi boljši PZZZ kot Brasero Disc Burner. Takole mi je dejal mogočni Stric: “Na svetu obstaja mnogo PZZZ. Tako stvari stojijo in takšne tudi so.”

Ohrabren s temi spodbudnimi besedami sem zagnal Ubuntu Software Center in v iskalno polje vpisal ključno besedo “burn”, kar po angleško pomeni “zažgati”, “zakuriti”. Dotično besedo sem vpisal zato, ker so zapisovanju zgoščenk včasih ljubkovalno rekli “peka” zgoščenk, a o izvoru te prebrisane besedne igre kdaj več kdaj drugič. Iskanje je rodilo bogate sadove, Ubuntu Software Center je našel celo prgišče programov, ki so tako ali drugače povezani s požiganjem. Namestil sem si dva izmed njih, izbrana glede na to, da sta imela veliko zvezdic in veliko ljudi, ki je te zvezdice prispevalo. Srečna izbranca sta bila program k3b in GnomeBaker CD/DVD writer.

Brasero se po špansko reče stvari na sliki

Najprej sem preizkusil k3b, ki me je že takoj ob zagonu pojezil, saj mi je ponudil namig dneva, za katerega ga nisem nikdar prosil. “Že sam prav dobro vse vem o vsem!”, sem si mislil, “ne potrebujem tvoje ničvredne pomoči in namigov.” Glavna stvar, ki sem mu jo očital, pa je bila, da k3b na zgoščenko ni znal zapisovati datotek, imenovanih “mp3″. Ker je večina pesmic, ki jih imam na računalniku, te vrste, me je stvar razkurila. Pritožil sem se stricu Googlu rekoč: “Kaj je zdaj to!?”. “Reci terminalu sudo apt-get install libk3b2-mp3, in težava bo rešena,” mi je odvrnil. Terminalu sem res dejal “sudo apt-get install libk3b2-mp3″, a mi je odvrnil, da ne. Potem sem zagnal stvar, ki se ji reče Synaptic Package Manager in tam poiskal paket, ki je imel čim bolj podobno ime kot “libk3b2-mp3″ in ga namestil. k3b je potem znal zapisovati datoteke, imenovane mp3, vendar pa ga zaradi tega zapleta nisem več maral. Tako sem za nekaj časa upanje, da bo program k3b uporaben, vrgel v koruzo in se lotil preizkusa drugega programa, GnomeBaker CD/DVD writer. Le-ta me je že takoj navdušil s svojo prirojeno lepoto. Poleg tega me je od srca razveselil z orodno vrstico “Datoteka”, ki skriva ukaz “Uvozi”, ki omogoča uvoz igralnih seznamov pesmic. Srce mi je poskočilo in zarajalo v prsih, ko sem se zavedel, da to pomeni konec dolgotrajnemu brskanju in tavanju po mapah trdega diska, saj bodo moji najljubši igralni seznami najlepših pesmic že z nekaj kliki uvoženi v PZZZ.

A kako grdo se je GnomeBaker CD/DVD writer poigral z mojo srečo. Kot bi se mi nalašč rogal je za privzeto velikost zgoščenke, na katero bom zapisal svoje pesmice, predpostavil 21 minutno zgoščenko. Za povrh mi je dejal, da ostalih pesmic z igralnega seznama ne more dodati, saj na zgoščenki pač ni prostora. Tako sva se dajala kakšne tri minute, med tem pa sem v glavi premleval, da konec koncev k3b sam na sebi ni hudoben program in da me tudi jezi morda sploh ne nalašč, da mu konec koncev niti nisem dal možnosti, da bi ga dodobra spoznal, nisem mu dovolil, da bi me očaral s svojo skrito eleganco, ki jo pred neznanci uspešno potlači pod krinko pametnjakoviča, ki vsenaokrog brezsramno deli namige dneva. Sklenil sem, da mu dam še eno možnost, zagnal sem k3b, izključil namig dneva in že sva bila prijatelja. Za vedno. Za nameček sem spoznal, da zna k3b prav tako kot GnomeBaker CD/DVD writer uvažati igralne sezname predvajalnika glasbe Clementine. Da je poštenjak, je k3b dokazal s tem, da ni nikdar predpostavil, da premorem le 21-minutno zgoščenko, ampak mi je na tem področju puščal popolnoma odprte roke in mi dovolil uvažati pesmic, kolikor mi jih je srce poželelo.

Zaščitni znak PZZZ k3b

Kar pokal sem od sreče, ko so se stvari nenadoma začele tako lepo odvijati, a kaj, ko se mi niti sanjalo ni, da se glavna borba šele pričenja, da so glavne preizkušnje šele pred mano. Nič hudega sluteč sem pritisnil na gumb za zapis zgoščenke in si v novo odprtem pogovornem oknu ogledoval možnosti, ki mi jih je ponujal k3b. Ne vem, ali je to storil nalašč, da bi me jezil, ali povsem nehote, a pod dodatnimi možnostmi mi je predstavil mamljivo ponudbo, imenovano “normalize-audio”, kar pomeni da k3b glasnost vseh pesmic na zgoščenki prilagodi tako, da so primerno glasne. Vsaj zdi se mi, da to pomeni to.

Skratka, ko sem videl, da k3b to zna, oziroma da pravi, da to zna, sem bil navdušen. Seveda sem bil takoj za stvar in sem mu dejal, naj to stori, naj normalizira pesmice, da bodo vse enako glasne. Tedaj je začel k3b mencati in se izvijati, da stvar ni tako preprosta, da tega ubistvu ne naredi res on, ampak da da pesmice svojemu prijatelju, programu, ki mu je ime normalize-audio, ampak da ga ni, ampak da se ga lahko pokliče, ampak da ga on ne bo, da pa lahko rečem terminalu, da ga dobim, če terminalu rečem “sudo apt-get install normalize-audio”. Malček sem bil jezen na k3b, ker mi je rekel, da zna stvari, ki jih v resnici ne zna, a prijateljem odpuščamo. Rekel sem terminalu “sudo apt-get install normalize-audio” in odvrnil mi je, da je stvar urejena, da je normalize-audio zdaj tu. “Fino,” sem si dejal, “zdaj pa bo,” in rekel k3b naj zdaj z normalize-audio le v miru naredita, kar nameravata. Tedaj se je zgodilo nekaj, zaradi česar k3b ne zaupam več. Uporabljam njegove usluge in ga cenim, nikdar več pa ne bova prava prijatelja, saj med nama ne bo zaupanja. k3b je svojo hinavščino pokazal s tem, da je dejal, da normalize-audio še vedno ne obstaja. Odvrnil sem mu, da terminal pravi, da je, in da sem ga videl tudi na lastne oči, in da terminal ne laže. k3b je dejal, da že mogoče, da normalize-audio je, ampak da ga on ne prepozna. Da bi rešil spor, sem za svêt vprašal strica Googla. Dejal je, da je problem mogoče v tem, da normalize-audio zadnje čase samega sebe ne imenuje več tako, ampak da se ima za normalize in da je mogoče isto rekel tudi k3b, ko ga je le-ta iskal. “Normalize-audio je silno navihan in se dostikrat tako pošali, vendar s tem ne misli nič slabega. Kljub temu je fant od fare in ti bo z veseljem normaliziral pesmice,” mi je za dejal Stric. Pomislil sem, da sem bil morda krivičen do k3b in da zamaskiranega normalize-audio res ni prepoznal. A kaj storiti sedaj, da bo k3b kljub vsemu našel normalize-audio in bosta lahko skupaj izvedla normalizacijo. “Napiši skripto,” je dejal Google, “in jo poimenuj normalize-audio. Ko bo k3b iskal normalize-audio, bo našel skripto, ti pa ji naroči, naj ga preusmeri na normalize, kakor normalize-audio samega sebe sedaj imenuje. Tako bosta prišla skupaj in stvar bo delovala. V pomoč pri pisanju skripte naj ti bodo tele besede: ### #/bin/bash case “$1″ in –version) echo “Empty line” normalize –version | sed -e ‘s/normalize/normalize-audio/g’ ;; *) normalize $* ;; esac ###.” Tako je dejal mogočni Stric Google in poslušal sem njegov modri nasvet.

Gnu

Napisal sem skripto, jo poimenoval normalize-audio in dejal k3b, naj ponovno poskuša nati program, ki ga potrebuje. Prepričan sem bil, da mu bo tokrat uspelo, obenem pa sem razmišljal, ali sploh resnično želim, da se moje pesmice pred zapisovanjem normalizirajo. Ko sem pobrskal po svojem srcu, sem spoznal, da si tega želim, a ne zaradi normalizacije, temveč zaradi trme in odločenosti, da se k3b in normalize-audio z menoj ne bosta nekaznovano šalila. A glej ga zlomka, k3b je ponovno dejal, da programa normalize-audio ne najde. V glavo sem mu vrgel steklenico piva in mu zabrusil, naj se ne norčuje, ter potrt odšel do Strica. “k3b in normalize-audio se norčujeta iz mene, zdaj pa se jima je pridružila še skripta. Kaj naj storim, da jih uženem  v kozji rog?” sem mu potarnal. “Nič ne obupuj,” je dejal Google, “vem, kje se skriva težava.” Za trenutek sem pomislil, da se sedaj tudi Stric Google norčuje iz mene, vendar sem kljub temu prisluhnih, kaj ima povedati. “Takole je,” je dejal. “k3b pokliče normalize-audio. Pravi normalize-audio se seveda ne oglasi, ker misli, da je samo normalize, vendar pa skripta to ve in k3b usmeri na normalize. Težava je le še v tem, da ko k3b vpraša normalize-audio, če je on res normalize-audio, le-ta odvrne, da ni, in k3b mu verjame. Zato je treba skripto spremeniti, in sicer takole jo spremeni: ### #/bin/bash case “$1″ in –version)  normalize –version | sed -e ‘s/normalize 0.7.7/normalize-audio/g’ echo “normalize-audio 0.7.7″;;*)normalize $*  ;;esac###” Potem mi je rekel, naj terminalu rečem še nekaj stvari, ki pa jih nisem razumel, ker je bila neke vrste skrivna koda, ki jo razumeta samo Stric Google in terminal. Domnevam, da je Google terminalu rekel, da naj k3b in normalize-audio in skripti reče, da so se že dovolj pohecali z mano in da naj raje nehajo, preden se razbesnim in primem v roke leskovo šibo, kar sem k3b tudi zares obljubil v primeru, če še vedno ne bo normaliziral pesmic.

Leskov grm

Razplet zgodbe seveda lahko uganete. Pesmice so bile v naslednjem poizkusu normalizirane kot iz škatlice, k3b je brez pripomb uvažal, normiral in zapisoval pesmice, le še enkrat se je poizkusil pošaliti, ko je dejal, da nima dovoljenja pisati na zgoščenko ker nima dostopa do naprave za pisanje. Odvrnil sem mu, da prav dobro vem, kakšna dovoljenja ima in kakšna ne in da naj nikar preveč ne izziva svoje usode ker ga lahko v kadarkoli poželim izbrišem iz računalnika. Potem je bil priden in je zapisal pesmice na zgoščenko. Zaključil bi z besedami slavnega pisatelja: “k3b je lahko zelo uporaben pomočnik, če ga že takoj trdo primeš in mu z leskovo šibo v hlače uprašiš znanje o tem, kdo je glavni in kje mu je mesto.”

Jegr

Tale objava je za Nino, ker ji je ta tematika bolj pri srcu kot viski, mathematica (mišljeno kot program) in titanov dioksid.

Boj medveda z lovskim mojstrom

Jegr je okrajšava za jegrmajstr (Jägermeister), kar je nemška beseda, ki jo v slovenščino običajno prevedemo kot “lovski mojster”. Lovski mojster spada v skupino lovcev, vendar se od njih tudi razlikuje po nekaterih lastnostih. Tako kot drugi lovci je tudi jegrmajster oblečen v zeleno in ima na glavi klobuk zelene barve. Barva ni izbrana naključno, ampak služi temu, da se lovec v gozdu lahko dobro skrije in ga divja zverjad ne opazi. Glavna oborožitev lovskega mojstra je puška, s katero se smuka po gozdu in zalezuje nič hudega sluteče zajce, volkove, medvede, rise, jazbece, lisice, veverice, ježe, sokole, sove uharice, rjave medvede, črne medvede, jake, zobre, rise, postovke, orle, jelene, srnjad in jelenjad ter druge živali, ki živijo v gozdu. Lovec ima v ta namen postavljene posebne lesene strukture, na katere se skrije in preže čaka, da žival prilomasti mimo. Svoje ravnanje opravičuje s tem, da skrbi za naravno ravnotežje živali v gozdu, ampak seveda vsi prav dobro vemo, koliko je ura: Jägermeister hrepeni po krvi nedolžnih živali.

Tudi tovariš Tito je marsikdaj z veseljem poslal kroglo v nedolžnega kozoroga

V prejšnjem odstavku smo opisovali splošne lastnosti jagra, ki so skupne tako navadnemu lovcu kot tudi lovskemu mojstru. Oglejmo si sedaj, kako se razlikujeta. Lovski mojster ima za klobuk zataknjeno pero, zato da drugi lovci že na daleč spoznajo, da imajo opravka z mojstrom. Poleg tega Jägermeister tudi meri bolj precizno kot drugi lovci in ima bolj špecialno puško, zato je strah in trepet gozdnega življa. Tako, to je vse, kar je treba vedeti o lovcih in njihovih mojstrih.

Poletno cvetje

Na poletno cvetje sem se spomnil bolj po naključju. Kot se večkrat zgodi, je omenjeno geslo nič hudega sluteči bralec iskal na enem izmed spletnih brskalnikov, prejkone pri stricu Googlu, saj je ta dandanes najrazširjenejši, našel pa je nekaj povsem drugega. V omenjenem primeru je bil to Blog z Vsebino. Ker pa pisci Bloga že dolgo vedo, da ima vsaka plat dve medalji in da bralci radi berejo o stvareh, ki jih zanimajo, bom tokrat napisal par vrstic o poletnem cvetju. Za začetek kratka pesmica:

Poletno cvetje na veji visi,
veter ga ziba na štiri strani.
Nenadoma zraven se znajde medvéd,
najlepši cvetovi rastêjo poled’.

Torej, poletno cvetje lahko v naravi običajno opazujemo od junija do avgusta. Omenjena doba se tu pa tam, kadar so vremenske razmere ugodne, lahko raztegne tudi v maj ali september, odvisno od količine padavin in temperatur. Včasih, kadar poletje nastopi bolj pozno, se zgodi, da se cvetje, ki je sicer značilno za maj, ohrani tudi v prvih dneh ali tednih junija. Mnenja o tem, ali takšno cvetje lahko štejemo za “poletno” ali mu bolj pristoji naziv “pomladno” ali bolj natančno “poznopomladno”, so seveda deljena. Puristi bi dejali, da je takšno cvetje seveda poletno, saj raste v mesecu juniju, ki ga razumni ljudje štejemo za prvi poletni mesec. Tisti bolj svobodomiselni seveda oporekajo, da se pri definiciji vrst cvetja ne smemo strogo držati datumskih omejitev, kot se človek, ki je morda na prijetni večerji s prijatelji spil kak kozarček preveč, pa ga zlobni jeziki zaradi tega zmerjajo s pijancem, drži plota, da ne pade. Takšni ljudje bi cvetju seveda rekli, da je pomladansko, le da si je vzelo nekoliko umetniške svobode in je zato vzcvetelo šele zgodaj poleti. Tu pa tam se razpravi želi priključiti tudi tretja skupina ljudi, ki trdi, da poletje traja od 21. junija do 23. septembra, vendar pa bomo v nadaljevanju zapisa namesto njih raje poslušali zdravo pamet, ki takšnemu stališču odločno oporeka. Predvsem zaradi vremenskih razmer v začetku junija in septembra.

Najbolj znano poletno cvetje je marjetica. Na sredini je rumene barve, naokrog pa ima bele lističe. Steblo in listi so zelene barve, kar marjetici omogoča, da svetlobo, ki jo na zemljo pošilja brat Sonce, pretvarja v kemično energijo, potrebno za rast. Tudi rumena barva na sredini je na nek način simbol Sonca, ampak ne zanalašč. V resnici je verjetno njen glavni namen, da privabi čebele in druge žuželke, ki na njej nabirajo med in s tem trosijo cvetni prah s cveta na cvet. Na ta način se marjetica razmnožuje.

Marjetica

Ko smo že ravno pri čebelah, pred kratkim sem na radiju Slovenija, prvi program, poslušal oddajo o čebelah, v kateri je izkušeni Čebelar govoril o tem, kako čebelji panj preživi zimo. Naredi takole: na sredino da čebelo matico, okrog nje pa čebele delavke, ki so stisnjene v veliko gručo. Čebele delavke potem jejo med, ki jim daje energijo, da utripajo s krili in tako grejejo panj. Kljub temu pa je na robu gruče kar precej hladno, še posebej, če je zunaj temperatura minus dvajset stopinj. Celzija. Zato se tiste čebele, ki so čisto na robu gruče, počasi selijo proti notranjosti in se tako segrevajo. Ko pridejo do matice se spet odpravijo na rob gruče, da se malo ohladijo, in tako delajo v nedogled. Oziroma do pomladi. Potem nekaj časa nabirajo med na pomladanskem cvetju, ko napoči junij pa se spet posvetijo poletnemu cvetju, temi nocojšnje razprave.

Sončnice

Med poletno cvetje sodijo tudi sončnice. Te cvetlice so nekoliko bolj ogromne kot marjetice, saj v višino merijo več kot meter, njihov cvet pa ima premer odoka 30 cm, kadar je letina dobra. Tudi sončnice imajo zelene liste, da lahko izvajajo fotosintezo, cvet pa je rumen, zato da jih čebele laže opazijo. Posebnost sončnic je, da imajo semena, ki jih rade zobajo tako ptice kot otroci, če so le dovolj spretni, da jedro semena uspejo izluščiti iz neužitnega ovoja. Tisti bolj podjetni si sončnice nasadijo kar na njivo in jih, ko pride čas, strojno požanjejo. Nato uporabijo poseben stroj, ki cvetove poreže s stebelj in jih pošlje v naslednji stroj. Le-ta loči semena iz cvetov. Tako obdelana semena potem romajo v naslednjo stopnjo obdelave, ki sestoji iz špecjalnega stroja, ki semena olušči. Prav ta stroj je v celem postopku predelave sončnic najskrivnostnejši, saj ne vem, kako deluje. Tehnično gledano je možno, da sploh ne obstaja, ampak o tem kot optimist močno dvomim. Skratka, oluščena semena potem dobi v roke naslednji stroj, ki jih zmelje. Tudi ta stroj mogoče ne obstaja, ampak bi moral, ker optimizira postopek. Zmleto pulpo iz sončničnih semen potem pošljemo v stiskalnico, ki iz nje izcedi sončnično olje. Tega lahko potem prodamo in si tako zaslužimo denar za preživetje, lahko pa ga damo tudi na solato ali pa v njem ocvremo dunajske zrezke in ponfri.

Tretji tip poletnega cvetja so ivanjščice, ki so enake kot marjetice, le da so desetkrat večje. S fotosintezo in čebelami je vse isto.

Ivanjščica